Lorem ipsum gravida nibh vel velit auctor aliquet. Aenean sollicitudin, lorem quis bibendum. Sofisticur ali quenean.

INSTAGRAM

O meni

Moja zgodba… Katera? 🙂

Ljudje me večkrat vprašajo kakšna je moja zgodba? Jaz pa ne vem katero naj povem, kajti, tako kot vsi ostali, tudi jaz v sebi nosim mnogo zgodb. Zgodbo svojega otroštva, ki je prepleteno z zgodnjo izgubo očeta ter bolj ali manj uspešnega jadranja skozi družinske razmere različnih odvisnosti, borbe za preživetje, najiskrenejših nasmehov, topline in ljubezni. Zgodbo mlade odraslosti, začetka osamosvajanja in iskanja same sebe. Zgodbo odkrivanja ljubezni do socialnega dela, dela z ljudmi na poti (ljudmi, ki so podali vlogo za mednarodno zaščito), Romi_njami, otroci in mladostniki_cami, izgubljanja vere v sistem socialnega varstva in vsakokratnega potrjevanja nujnosti osebne odgovornosti delovanja in vnašanja sprememb v družbi, ki je pravzaprav ena in skupna. Potem je tukaj zgodba odkrivanja sposobnosti energetskega (samo)zdravljenja, meditativnih potovanj po vesolju in slišanja delov sebe, za katere dolgo nisem verjela, da obstajajo. Potem so tukaj zgodbe čudovitih dolgoletnih prijateljstev in partnerskih odnosov skozi katere sem se učila, rastla, gledala v ogledala, odkrivala in urila v sklepanju kompromisov. Potem so zgodbe, ki so se pletle v avtonomnih prostorih (danes porušenem Rogu) po zaslugi mojih dragih aktivističnih kolegic, ki so mi vedno znova kazale lepoto avtonomnih skupnosti in mi dokazovale, da so le te mogoče. In potem so tukaj neštete zgodbe ljudi s katerimi sem delala, bodisi v improviziranem vrtcu, v sobah ali večnamenskem prostoru azilnega doma, v mnogih učilnicah osnovnih šol, različnih pisarnah ali znotraj osebnih domov ljudi.

Moje zgodbe vije tudi nenehna potreba po prostovoljnemu delu ter ljubezen do branja knjig (strokovnih in tistih, ki so strokovne brez tega naziva), gledališča, filmov, ki ti nekaj pustijo, kulturno izobraževalnih dogodkov, pobegov v naravo, tišine, meditacije, teka, kolesarjenja, potovanj, dobre in raznolike hrane in ja… pogovorov.

V meni se tako prepleta nešteto zgodb, malih in velikih, glasnih in tihih, takšnih, ki skupaj vlečejo nit nenehnega prevpraševanja in iskanja načinov lastnega delovanja v družbi, znotraj katerih bom ohranila sebe, svoje vrednote in dobro počutje. In prav povabilo k skupnemu raziskovanju, bodisi skozi pogovor ali energijsko podporo, je nič drugega kot del tega poskusa.

Izkušnje:

Dosedanje izkušnje sem si kot inštruktorica mladinskih delavnic Društva za preventivno delo nabirala v osnovni šoli z učenci_kami zadnjih razredov. Poleg tega sem preko društva Mozaik delala z Romi_njami in v azilnem domu vodila prostočasne aktivnosti za predšolske otroke ljudi, ki so podali vlogo za mednarodno zaščito (t.i. prosilce_ke za azil), podporno skupino za mladostnice ter skupino za ženske.

Študijsko prakso sem opravljala na dveh centrih za socialno delo – obakrat na področju družine. Poleg tega sem svoje znanje ves čas izpopolnjevala na kongresih in konferencah (tako doma kot v tujini), z izobraževanji (npr. izobraževanja socialne zbornice na temo kulturne kompetentnosti, izobraževanja na področju nasilja, trgovine z ljudmi ipd.) ter s študijem v Belgiji. Svoja obzorja sem širila tudi onstran socialnega dela – kot varuška na domu in v kontaktnem centru ene izmed največjih pokojninskih družb v Sloveniji.

Oblikovanje mojega načina energijske podpore pa se je bolj resno začelo v globokih meditacijah raziskovanja svojih preteklih življenj, poslanstva, strahov in znanj, ki sem jih prinesla s seboj, v sklopu delavnic moje prve neuradne duhovne učiteljice Slavke Srebrnjak, ki me je učila, ne da bi zato zares vedela. Kmalu zatem je na mojo pot prišla Marjana Korotaj, duhovna učiteljica, ki me je inicirala v Reiki in še pomembneje, popeljala nazaj domov – v Plejade. Sedmim zvezdnim bitjem, ki sem jih že leta prej videvala v lastnih meditacijah, večinoma kar na škripajočih se tleh različnih študentskih sob po Ljubljani, je namreč dala ime – Plejade. V njenih čudovitih Plejadskih in Galaktičnih večerih, ki jih redno organizira v sklopu svojega centra Serepenthine sem odklepala pomembna znanja in dobivala jasna sporočila za svoje nadaljnje delovanje.

Šele, ko sem v Pranic Healing centru Slovenija na tečaju zdravljenja s Prano osvojila osnovna znanja energijskih aspektov človeka in zdravljenja po protokolih (strukturiranih metodah), ki so plod življenjskega raziskovanja mojstra Choa Kok Suia in njegovih sodelavk_cev ter prvih uspešnih seansah najprej na sebi, potem na drugih, sem si dovolila zaupati vse glasnejšemu glasu – naj delam in združujem vse kar vem in znam.

Vsekakor pa lahko rečem, da so moji_e največji_e in najbolj dragoceni_e učitelji_ce ljudje s katerimi sem delala. Pa naj si bodo to otroci, mladostniki_ce ali odrasli, ki so k meni prihajali na pogovore, energijske seanse ali oboje. Potovanje z njimi skozi jezo in ljubezen, obup in upanje, fizične bolečine in olajšanje, krivico in pravičnost, poraze in zmage, je tisto, kar mi daje modrost, mi nastavlja ogledalo in me potiska v delo.

Trenutno sem prostovoljka v CUDV-ju Črna na Koroškem in še naprej razvijam lastne metode energetskega zdravljenja in povezovanja z manj vidnimi aspekti naše biti. Zaključila sem tečaj akupresure za hormonsko ravnovesje pri priznanem terapevtu in inštruktorju joge –Anishu Jacobu sedaj pa iščem načine kako v svoje delovanje vplesti tudi masažo in aromaterapijo. 

Podrobneje raziskujem tudi metode Donne Eden, osnove zdravljenja s prano, refleksoterapije, skrbim za svojo pretočnost in zaupam informacijam, ki jih dobivam. Raziskujem čakre, meridiane, človeško držo, energijsko psihoterapijo in zbiram načine kako vse to približevati ljudem.